Na Žusmu je v nedeljo 26. maja potekala otvoritev Stolpa ljubezni. Stolp je bil sicer postavljen že aprila 2014 in od takrat ga je veliko mojih znancev že obiskalo, zato sem se nanj povzpela tudi jaz.
Dan pred uradno otvoritvijo stolpa sem se s prijatelji odpravila na pohod, na katerem smo med drugim obiskali tudi to ‘senzacijo’.
Šli smo po Grajski učni poti Žusem, vendar nismo obhodili celotno pot. Izlet smo načrtovali vnaprej, zato smo precej zaskrbljeno spremljali vremensko napoved in zrli v nebo, saj so napovedovali dež in oblačnost. Na našo srečo, pa je bil dan izredno sončen in vroč, od časa do časa pa nas je malo ohladil tudi veter.
Na pot smo se odpravili ob enajsti uri pri kapelici v Žamerku. Od tam pa smo se po učni poti najprej podali do točke poimenovane Dogodivščine grofične Ane.
Ta del poti je zelo strm in skoraj brez sence, zato smo bili več kot samo veseli, da smo končno prispeli v senco dreves. Čeprav smo hodili komaj slabo uro, smo si privoščili počitek in uživali ob čudovitem pogledu na grad Žusem. Pri grofični Ani pa je bilo poskrbljeno tudi za mlajše, saj je bilo kar nekaj skritih kotičkov s prav prisrčnimi zgodbicami.
Ko smo se okrepčali in si nabrali novih moči smo se podali naprej. Pot nas je vodila po gozdni poti, kjer smo lahko na vsakem koraku prisluhnili zvokom narave. Slišali smo prepevanje ptic, najbolj pa je izstopalo oglašanje kukavice. Pa saj veste kaj pravijo, če slišiš kukavico in imaš v žep še kakšen evro, boš celo leto obilno živel. Ali pa sem jaz imela žep poln ali prazen, pa vam ne izdam.
Naslednja točka je bila poimenovana Zvoki narave. Iz naravnih materialov narejena glasbila so ob pravilni uporabi oddajala zvok čričkov, žolne, škržatov in še česa. Na plakatih zraven glasbil pa so bile napisane razne zanimivosti o teh živalih. Tukaj smo se vpisali v knjigo vpisov, da se bo vedelo, da smo tudi mi hodili tukaj.
Potem pa se je naša pisana druščina odpravila po poti naprej do cerkve Sv. Jakoba in cerkve Sv. Valentina. Tam nas je pričakal kombi s sendviči, ki so se sedaj že prav prilegli.
Tukaj pa smo se tudi razdelili, na tiste, ki jih noge še ne bolijo dovolj in lahko prehodijo kratko pot navzgor do Stolpa ljubezni in na tiste, ki se bodo samo še spustili v dolino, kjer se naša pot konča.
Razumljivo je, da sem se pridružila skupinici, ki bi si rada ogledala stolp.
Oprtali smo si nahrbtnike in se odpravili. Rečeno nam je bilo, da se do tja pride v desetih minutah, vendar tem ni bilo tako. Pot je bila zelo strma in če bi padel tudi nevarna. Kasneje, ko smo se vračali smo odkrili drugo pot, ki je veliko bolj človeku prijazna.
Stolp ljubezni je visok 21,35 m in je narejen samo iz lesa. Zelo pa me je pritegnila informacija, da so imena vseh, ki so finančno prispevali k njegovemu nastanku napisani na stopnicah.
Pot po stopnicah navzgor bi bila lahko naporna, vendar se s prebiranjem imen tako zamotiš, da se sploh ne zavedaš kdaj si prispel na vrh. V enem trenutku še bereš imena dobrih ljudi, že v naslednjem pa se pred teboj razgrne pogled na celotno pobočje.
Dan je čudovito minil, veliko smo se presmejali in še več videli. Pot je izredno lepa, čeprav smo je prehodili komaj pol, vam vseeno priporočam, da se sprehodite po njej tudi sami. Ko pa se bom v bližnji prihodnosti odpravila še po drugem delu poti, se bomo mogoče srečali.
Si ga že obiskal? Mi priporočaš kakšno drugo učno pot s super razgledi?
