Za roman Normalni ljudje sem slišala pred leti, ko se je o njem na veliko govorilo. Avtorica Sally Rooney je nase opozorila že s knjigo Pogovori s prijatelji. Zaradi vsega rompompoma okoli nje sem njene knjige preskočila.
Letos (2020) pa je izšla TV serija in slike glavne junakinje so me na nek čuden način pritegnile.
Zgodbi sem dala priložnost. In ni mi žal.
Na hitro o knjigi
Zgodbo izmenično pripovedujeta Marianne in Connel. Spremljamo njuno odraščanje in predvsem odnos, ki se splete med njima. Spoznamo ju, ko še sedita v šolskih klopeh in ju spremljamo vse do fakultete. Tako kot ti in jaz, se tudi onadva iščeta.
Glavna junaka se vsak na svoj način spoprijemata z življenjem a nekako se jima pot vedno križa.
Knjiga je v originalu izšla pod naslovom Normal People. V slovenščino pa jo je prevedla Vesna Velkovrh Bukilica. Knjigo lahko kupiš v Mladinski knjigi.
Jaz sem knjigo sem brala v izvirniku.
Knjiga se me je dotaknila
Če sem popolnoma odkrita od nje nisem pričakovala veliko. Želela pa sem izvedeti, kaj si mislijo drugi. Ne zato, da bi se dokončno odločila ali jo bom prebrala, le iskreno sem bila radovedna. Spodaj lahko vidiš dva izmed odzivov:
Jaz sem bila razočarana. Mislim, da je ta bum postavil previsoka pričakovanja
– odziv na Instagramu
… zdi se mi, da je ‘milenijska’ še najboljši opis zanjo…
– odziv na Instagramu
Zgodba
Pravzaprav jo je nemogoče opisati. Je zgodba o življenju. O odraščanju Marianne in Connela, ki med sabo stketa posebno vez. O knjigi se sicer kar naprej govori, da je gre za tipičen prikaz ‘milenijskih’ odnosov. Sama ne bi rekla, po drugi strani pa niti ne vem, kaj milenijski odnosi sploh so.
Se pa strinjam, da je to je knjiga o odnosih. O prepletu življenj in o prijateljstvu.
Being alone with her is like opening a door away from normal life and then closing it behind him.
– odlomek iz knjige Normal People
V prvi polovici knjige se ne zgodi nič ekstremnega. Spremljamo normalno življenje normalnih ljudi. Nekateri zlahka rečejo, da je zgodba dolgočasna. In to je okej. A meni se ni zdela, saj je ravno s to svojo normalnostjo dobila nekakšen poseben čar.
Ko pa prideš nekje čez polovico, pa zgodba postane rahlo ‘temačna’. Če je bilo prej vse rožnato in enostavno, pridobi zgodba tukaj malo drugačen priokus.
Lika sta v tem času seveda odrasla. Predvsem pa mi je bilo všeč, da lahko vidimo kako sprememba okolja vpliva na človeka. To me je pravzaprav res pritegnilo.
A konec koncev zgodba ni nekaj, kar še nisi bral. Navsezadnje jo najverjetneje živiš, vsaj delno (je že res, da nosi naslov Normalni ljudje).
She has never believed herself fit to be loved by any person. But now she has a new life, of which this is the first moment, and even after many years have passed she will still think: Yes, that was it, the beginning of my life.
– Marianne (Normal People)
Stil pisanja je nekaj posebnega
Knjiga ima prav nek poseben vibe, ki ga nisem zasledila pri nobeni drugi sodobnejši zgodbi. Tukaj naj posebej izpostavim tudi, da običajno sploh ne berem podobnih romanov. Ne glede na vse pa me je stil spominjal na klasike, kot je recimo Gospa Bovary.
Napisana je z nekakšno počasnostjo. Velik poudarek je na podrobnostih, ki dajejo celotni knjigi občutek nekakšne nežne intimnosti. Kot bralec lahko tako zares začutiš dogajanje.
Stil pisanja je, vsaj meni, nekaj novega. Če ti rečem, da zgodba skače sem in tja, si najverjetneje ne znaš predstavljati kaj mislim. Ampak lahko ti pa povem, da so dogodki iz nič presekani z novo, glede na situacijo bi rekla nepomembnimi zgodbami, ter se šele nato nadaljujejo. Ampak to pravzaprav ni moteče. Meni je dalo občutek, da sem glavnima junakoma še bližje. Na koncu ti ravno to preskakovanje dá občutek bližine oz. kakor da sami razmišljamo o tem. (Ne vem zate, ampak ko sem sama zatopljena v mislim, mi dogodki tudi šibajo sem in tja.)
Še par besed o knjižnih junakih
Glavna lika sta mi bila všeč, čeprav me je ženski lik bolj pritegnil. Marianne ni tipična junakinja. S tem ne mislim na videz oz. da je rahlo drugačna. Ona je večplastna, polna občutij in misli, ki v nas prebudijo oz. na plan prikličejo odziv. Všeč mi je njena samosvojost in ranljivost.
Po drugi strani pa me je Connel pritegnil prav s svojo preobrazbo, mirnostjo in razmišljanjem. Če je bila ona malo bolj kaotična, je on kot sidro zgodbo na katerega se lahko zaneseš.
I don’t know what’s wrong with me, says Marianne. I don’t know why I can’t be like normal people.
– Marianne (Normal People)
Končna ocena
Meni je bila knjiga zares všeč. Prebrala sem jo hitro, saj me je potegnila vase. Najlepše pa je, da mi je dala tudi nekaj snovi za razmišljati.
Ocenim jo z eno veliko 5.
Normalni ljudje – ocena
-
Zgodba
-
Liki
-
Stil pisanja
-
Naslovnica
-
Splošen vtis
Zakaj se knjigo Normalni ljudje splača prebrati?
- zgodba se te dotakne
- stil pisanja je drugačen in ti zgodbo približa
- če si kdaj želel dobiti vpogled v odnose drugih ljudi → knjiga je za to idealna
- super prikaz sodobnega življenja
Menim, da vsaka knjiga pač ni za vsakogar. In s tem ni nič narobe!
Če imaš raje knjige z veliko akcije, ob katerih ti ni treba razmišljati, povedi v katerih se ne izgubiš … potem tale knjiga ni zate. Poskusi raje s kriminalko The Turn of the Key (odlična je) ali pa super luštno knjigo Sostanovalca.
They’ve done a lot of good for each other. Really, she thinks, really. People can really change one another.
– Marianne (Normal People)
Poglej si napovednik serije
Želiš nadaljevanje?
Zate imam dobro novico. Tu se njuna zgodba ne konča. Že davnega leta 2016 je avtorica namreč objavila kratko zgodbo, ki se dogaja nekaj let po tem, ko se osnovna zgodba konča. Najdeš ga tukaj → At the Clinic
Kakšna pa se je tebi zdela knjiga Normalni ljudje? Kateri lik te je bolj pritegnil? Povej mi v komentarju.
